Blazzev kotiček odklopa.

V soboto sem bil po dooooooolgem času spet sam doma. Skoraj cel dan! Čeprav sem zelo družaben človek, sem kar malo pozabil kako frdamano lepa in sproščujoča zna biti samota!!

Za razliko od nekaterih, ki svojih bratov/sester/staršev praktično ne poznajo ker so vedno sami doma… je pri nas VEDNO in od NEKDAJ nekdo doma. Rad imam velike družine, ampak… Kakorkoli že, pri hiši nas je veliko in zato se možnosti za preživljanje časa sam… prekleto zmanjšajo! Če pa se že ob redkih priložnostih prav vsi ostali kam spokajo, pa mi načrte prekriža bog, ki mi je dodelil fotra z najbrž najbolj zapečkarskim značajem kar jih obstaja. Ne spominjam se, da bi odšel kam dlje kot za 3 dni.¹ Pa še to nazadnje pred kakimi 5 leti. In itak je prišel nazaj čisto znerviran, češ da je komaj čakal da gre nazaj. Toliko o dopustu…

Zakaj se mi je tokrat prikazala Marija in zakaj mi je Jezus omogočil čudež, da sem ostal sam, nebom niti omenjal, ker ni omembe vredno, pomembno je da se je to pač zgodilo.

Na začetku mi je bilo kar čudno, madona, saj kar nisem vedel, kaj bi sploh delal, tako sem bil navdušen! Prijelo me je da bi odšel na sprehod po hiši in še enkrat za ziher pregledal če so res vsi odšli!

Samo mir, tišina in jaz. Tako mirno in sproščeno! Nobenega gledanja enih in istih sitnih in zafrustriranih frisov² , nobenega zdiranja in očitanja nad mojo glavo, nič…  Nobenih otrok ki bi se nonstop drli, kregali, jokali in rabili mojo pomoč. Predvsem pa nobenih odraslih ki bi se nonstop drli, kregali, jokali in rabili mojo pomoč. Otroke se še nekako da prenašat. Še učil sem se več kot ponavadi, madona ja…Najbrž zaradi navdušenja.

A kaj, ko so popoldne prišli kar vsi naenkrat. Da je bil šok še večji, so se očitno zarotili proti meni in pripeljali celo obiske (ki jih jaz sicer nisem poznal). Mati so se pred njimi odločili celo nekaj duhovičiti… No, vsaj mislili so tako. Ker v resnici ni bilo niti malo smešno. Sploh če to leti na moj račun. Kakorkoli že, čez 2 minuti je v hiši že zavladalo normalno stanje - zvoki, tišji od 120 dB so bili prepovedani, normalen pogovor pa onemogočen. Prisežem, da se mi je kar mešalo. Tako živčen sem bil, da bi najraje začel skakat po stropu, če bi pomagalo. Zadnjič sem sanjal neke trapaste sanje, da sem imel prstan s katerim so se mi uresničile vse želje. Kako z veseljem bi ga uporabil zdaj…

Komaj čakam, da se odrešim (to bo kar prava beseda ja) v Ljubljano. Ker jih imam tu doma čez glavo Sit sem jih…. Sej jih imam rad in so drugače čisto smešna familija (v pozitivnem smislu), ampak jaz res rabim spremembo. Drugače bom izgubil še tisto malo pameti in razuma kar ga imam. Česar pa na žalost nihče ne kapira.

Še 14 dni stisnem, tolk da spravimo to jesensko maturo skozi, potem pride itak september… Že zdej se mi smeji. Sprememba bo res dobrodošla. Oktobra se pa kar malce bojim, hehe.

PS: “Mmm…dišiš po opranem” je stavek meseca.

But heeey, i like it….

PPS: Ker sem že dobil pritožbe na ta zapis, bom definiral takole: Starejša sestra me ne moti, in mi ni tretja mama. A je vredu zdej?

1. Ampak seveda ima toliko dela, da ne more nikamor, ubogi revež. [↩]
2. velikokrat se zgodi da sem praktično edini ki drži dobro voljo pri hiši [↩]

… se bo pri nas zbralo…. čist preveč žlahte na kupu. Naenkrat.

Sama sreča, da jo jaz šibnem od doma, v miru laufat ravno ob tisti uri. Dvomim da bi sicer preživel vsa vprašanja.

No, je pa res da bi se - če ne drugega - vsaj oreng nasmejal. Ampak to se lahko tudi drugače, in celo sam.

Over & out.

Skoraj identična situacija kot takrat. S to razliko da vem komu. In da v resnici sploh nebi pel. (Pa saj to že takrat nisem hotel ubistvu).

moja glava. :S

Danes je sreda. Od ponedeljka naprej se skušam spraviti za bukve, pa mi nekako ne uspeva. Zadnji teden tega meseca bo spet pester. Upam it stavit da se bom počutil skoraj kot da bi bil (spet) v šoli.

Ta mesec grem itak samo še dvakrat ven. To soboto na Zmelkoow v Postojno (Zmaj ma mlade!) in Čipkarija ki bo konec meseca.

“Počasi se bo treba zresnit!”  si sam pri sebi govorim že dolgo. Najbrž samo zato ker to poslušam doma dan na dan. Foter, mati in sestra kot vzrok za mojo neresnost sicer vidijo v mojem samskem stanu. Ubistvu je moj samski stan kriv za tri četrtine stvari katere oni vidijo kot moje napake. “Ena baba si dab, de te mal h seb sprav!” Ja, itak. Jaz nočem biti resen, ker resnost smrdi do neba. In tudi nebom. Nikoli. Baba gor al dol. Levo ali desno. Zgoraj ali spodaj.

Nevem kdo je naši familiji prilepil priimek Golob, ker je totalno zgrešen. Golobi sami po sebi sploh niso smešni. Mogoče pa le v SSKJ manjka definicija goloba kot izjemno smešne (včasih tudi v negativno smer) družine. Zadnje dni je padlo nekaj jako smešnih izjav. Primer:
Normalnu de je shujšev, se ga sam žinga ke akul, zredit se že na more ad kavsne! - Mama na sestrino vprašanje če sem shujšal.

Čez 75 minut grem na morje, s tem da moram še spakirat, tako da za kake hude pisarije pravzaprav danes nimam časa. Povem le da je bilo včeraj zanimivo, spoznal sem nekaj zelo prijetnih blogerjev…pravzaprav prijetnega blogerja in 3 (tudi prijetne, da nebo zapostavljanja) blogerke. Več pa ko se vrnem. LP!

Dečki so iz Idrije. Zanimivo se mi zdi da v tem “spotu” z miss Universe praktično nobenega ne spoznam, čeprav vem da sem jih zagotovo že večkrat videl.
Večkrat sem že “slišal” za njih, nazadnje pri Drejcu, 04.07 pa so imel tut nastop v našem  malem alternativnem Swenaku, in mi je kar žal da jih nisem šel poslušat, ker komad Radio mi je resnično všečen. No ok, ni presežek, ampak vsekakor pa gre fejst v uho, in pevec ma dober glas za “take sorte pop” kot ga oni igrajo. Plus tega je tu en posrečen nastop, tak 80´ties style.

Edino tist z dolgo čupo bi se lahko ostrigu…alpa mal drgač obleku vsaj.

No, kakorkoli že… upam da prlezejo daleč!

Hja, bolj malo idej imam za kako novo objavo..ubistvu bi jih najraje naredil 100, ampak, bi bila vsaka dolga le kako vrstico..kak bolj zanimiv dogodek (usaj opisa vreden) se mi te vroče dni pač ni zgodil.

Prejšnji teden sem izvedel da mi (in zakaj mi) počasi umira avto… potrebno bo popravilo (in to kar konkretno).

No, čez vikend smo šli na Disconautico. Vredu žur, ampak sem pričakoval boljše. Vsaj nekaj podobnega Koprski noči. Pa drugič.

Ugotovil sem tudi, da me je prvič v življenju nosila luna. Zadnje česar se spomnim je da sem šel v avto spat, zavedel pa sem se približno 25 minut hoje stran od parkirišča kjer smo imeli avtomobil. Bosih nog, brez telefona, brez denarnice! Najprej mi sicer ni bilo nič jasno, potem sem nekako prišetal do centra Kopra od tam pa do avta. Menda sem v miru vstal, poskušal obut japanke, čez 2 minuti opustil ta načrt in jo ubral direkt čez cesto (v spanju sem skupaj prečkal 4 zelo prometne ceste!!) v neznano. Jaz pa se nič od tega ne spominjam. Kar neprijeten občutek, ko se naenkrat stoje zbudiš in nimaš pojma kje si… in kako si do tja sploh prišel. Kakorkoli, od zdaj naprej bom moral bit pozoren če se mi bo to ponavljalo… zna bit nevarno… Sploh, ker moj foter isto bluzi v spanju. No, upam na najboljše.

Ugotovil sem tudi, da 1 mesečne pavze s pitjem ne denejo dobro. Od zdaj naprej ga pijem brez premora.

Lahko bi bil na morju 10 let pa bi še vedno prišel isti skutnik nazaj kot sem odšel.

Nekoga sem medtem presenetil z znajnem španščine.

In res nevem, če imam nekoga dovolj za 3 tedne…doooolga bo!

No, medtem smo se vrnili domov… kjer sem včeraj oddal rojstnodnevno darilo dragi prijateljici. Ročno narejeno - by me, z rožicami pa je porisala sošolka… No, Mateja je bila navdušena. Menda sem “najbel adbit človk na svitu!”.  Ja, ob njenem veselju sem se počutil naravnost odlično!

Evo darilce (manjka pentljica na vrhu ):

Sicer pa sem danes dopoldne izvedel malce presenetljivo novico. Lahko je dajati nasvete, dokler nisi sam v (skoraj) isti situaciji - čeprav želiš samo prav. Zanimivo, kako se stvari hitro obrnejo… Ampak no, sej nima veze… saj veš da te podpiram (in razumem). In še ena kava čimprej! Petek?

Aja pa še to. Zadnje dni sem imel 2 sanji. Obe sta se (že naslednji dan!!!) izkazali za resnični, in to do potankosti. To se mi v življenju še ni naredilo…no, danes sem spet sanjal…eno hudo bolano, ampak res bolano foro… O mater, upam da ne bo še to res!!

do nedelje/ponedeljka.

Imam jo!!!

Knjiga, ki sem jo dolgo čakal! Za njen izid sem izvedel že pred časom, ko Robert niti ni vedel, kako jo bo izdal…

Zdaj pa oprostite, za prebrat imam več kot 400 strani…najbolje, da se kar lotim!

Aja PS: Hvala Helena!

In še link do njegovega bloga : http://legijatujcev.blog.siol.net