In a land far far away

9 02 2012

Nevem..I’m confused…in nič ne kaže, da bi bil na poti do razodetja. Problem je namreč da mi grejo vsi (rahlo) na živce. Sprašujem se zakaj? Kaj je tako drugače, da se ti kratki stiki dogajajo? Jaz? Ostali? No sej čisto vsi mi niso tako antipatični. So mi pa tisti vedno bolj. Look at me, trying to be something im not. To impress nobody. I’m so cool. And though even I don’t believe it.
Razmišljal sem in prišel do štirih zaključkov.

Torej, sprejemam možnost št. 1, da se s starostjo naše miselne mišice vedno bolj razlikujejo v delovanju, prioritetah. A se mi zdi da bi morali pravzaprav po drugi strani tudi te razlike premostiti z razumom, takozvano modrostjo ki se skozi čas preko izkušenj akumulira v naših puhlih glavah. Očitno (?) to ne deluje, nevem.

Dopuščam tudi možnost št. 2, da se zaradi moje zmanjšane količine sreče zadje čase počutim tudi bolj  živčnega. Zadal sem si nekaj ciljev, za katere se mi zdi da bi jih pač moral doseči, opraviti. Nekatere že lani. Nevem, mogoče se temu reče razlikovanje v načinu razmišljanja, ali pa nekakšno odraščanje. Zavedanje da nočem biti na svetu samo nekdo, povprečnež at its best. Če bi me vsaj kakšna podobna misel obšla že n-let nazaj…
Kakorkoli, stvar mi kljub dobremu načrtu in volji v praksi ne uspeva najbolje. To me dokaj jezi, ker se z mojim pesimistično naravnanim pogledom na svet nekako ne uspem izviti iz zanke s katero se prepričujem da cilj lahko dosežem, a takoj ko se mi nekaj sfiži, si pač rečem da to nisem jaz. Namesto, da bi poskušal in poskušal. In uspel! Problem sem sicer v zadnjem letu omejil, toda ne izkoreninil.
Tale zanka je torej lahko problem moje slabe volje. Ampak, sej tak sem odkar se poznam..pa sem vseeno okolico dojemal drugače. Očitno tudi v tem tiču ne grmi zajec.

Možnost št. 3 pa je da se je pač večini okoli mene sfrčkalo in sta tista 2 ali 3 osebki ki so še taki kot jih poznam ter jaz edini normalni. Nerealno, seveda – ampak glede na doživeto zadnje čase…

In možnost 4. Zadnje čase se mi vedno bolj zdi, da bi na vsa moja vprašanja, vsaj delno – a upam na celotno – odgovoril z nekakšno popolno osamitvijo od vsega (in vseh). No, nekoga bi vsekakor zelo zelo pogrešal in vzel s sabo če bi lahko, if you know what I mean. ;)

Nekje stran, kjer bi doživel en nov začetek, s svežimi obrazi (to ne pomeni, da bi pozabil na stare!) in svežim okoljem. Da v miru premislim. Ker bi res rad ugotovil.

Se pa bojim, da nebi bil to vseeno samo beg pred realnostjo. Now that would be awkward.

  • Share/Bookmark

Dejanja

Informacije o objavi



Komentiraj

Uporabite lahko naslednje tage : <a href="" title=""> <abbr title=""> <acronym title=""> <b> <blockquote cite=""> <cite> <code> <del datetime=""> <em> <i> <q cite=""> <strike> <strong>

Komentiranje iz tujine je omogočeno zgolj prijavljenim uporabnikom !