Blazzev kotiček odklopa.

….i’ll need it.

Aja pa PS: Sekundo po tem ko izvem rezultat pičim na morje,….javim se najbrž kaj v četrtek…če bom pa v petek soboto ali nedeljo kaj pisal…pa ne odgovarjam!

I can’t fail this one. I just can’t.

Osel gre trikrat na led bi bil lahko kratek povzetek te zgodbe.

Danes bom kot Chef - nergal bom, in to veliko…. tukaj, in v trgovini kjer so me že n-tič prav svinjsko opeharili! Kaj točno je bilo?

Torej, doma imam printer znamke Epson Stylus DX5050. Pri nam gre pač cela familija skozi ta printer, zato je logično da barve ne zdržijo ravno dolgo. Ponavadi kupujem tiste pakete v katerih pridejo vse štiri barve naenkrat. Dobiš vse, pa še ceneje prideš skozi kot če bi kupoval vsako posebej (ena barva = 9,9 € paket s šririmi barvami pa pride 30€).
No in ker se je mami za nek sestanek nujno mudilo nekaj sprintat, barve pa zaradi Murphyjevega zakona ki me spremlja pri hiši seveda ni bilo, sem skočil v mesto v nabavo.

Trgovina kjer ponavadi kupujem je bila že zaprta, zato sem mukoma zavil v tisto ta drugo računalniško trgovino, za vogalom…

Zakaj mukoma? Z njo imam namreč zelo, zelo slabe izkušnje…vse kar sem do sedaj tam kupil, je blo namreč škart/zlemljeno/ni delovalo.
Omeniti velja da sem v nekje četrtem ali petem razredu v dotični trgovini naročil nov računalnik. “Tak de bom lohk igrce špileu!“. Tip mi je sestavil računalnik tako (kot sem pozneje ugotovil), da se je celo hardware med sabo tepel, torej dlje kot do errorja v Windovsih in minolovca pri igricah nisem prišel. Računalnik sem po 1 mesecu prodal po kosih.
Ko mi je nekoč crknil 2 meseca star disk kupljen pri njih sem ga reklamiral. Trikrat.

Prijatelju je po približno 1 mesecu crknil DVD ROM. Dvakrat ga je nesel zamenjat, in ker mu tudi tretji ni deloval, je posumil da mu podtikajo vedno istega. Na dno je naredil majno prasko in ponovno nesel zamenjat. Uganite, kaj je zagledal na dnu, ko je odprl škatlo.

Torej po teh treh cvetkah sem se zaklel da v to trgovino ne stopim več. Ampak v sili hudič še muhe žre… Ni mi preostalo drugega. “Ma ja, itak bom sam barve kupu, kaj je pa lahko narobe” sem si mislil. O kako sem se motil…

Po vstopu v trgovino, sem seveda najprej pol ure čakal, da se je tip za pultom zmenil po telefonu.

- Dan!
- Dan! Prosim?
- Barve za DX5050 bi rabu. Kar tist paket vseh štirih bi prosim.
*Po pol ure brskanja…*
- “Žal mi je gospod, zmanjkalo jih je. Imamo pa posamezne tam na tisti polici.”

Hmm… Ok sem si mislil, bom pač vzel samo rumeno in rdečo, jebiga.Plačam 20€ in grem.

Po prihodu domov sem barve zamenjal in glej ga zlomka, printer ni hotel printat! Pogledam na lastnosti, kjer mi je kazalo da sta rumena in rdeča prazni! Pa kako hudiča, če sem jih 10 sekund nazaj zamenjal!?

Naredil sem vse mogoče kar lahko navaden “home user” naredi, pa ni pomagalo nič. Na koncu sem bil že prepričan, da je pač printer zanič. Zadevo za mamo je sprintal pa sosed…

Ker sem bil zdaj 14 dni na polno zaposlen, se niti nisem imel časa ubadati s tem printerjem, danes pa me je vseeno popizdilo in sem za foro še enkrat vzel ven vse barve. In glej ga zlomka, za trenutek se mi je zazdelo kot da je rdeča nekam lahka napram modri!

Vzel sem tehtnico in izmeril težo vseh štirih. (Printer je za rumeno in rdečo kazal da sta prazni, za modro in črno pa da sta čisto polni.)

In samo za primerjavo…teža “nove” rdeče….

In teža.. že parkrat uporabljene…modre!

Rumena ima 21,10gramov, črna pa 27,40!

Spet sem šel v mesto, kupu nove barve in zdaj dela. Ja tepec, že prej bi moral to probat. Ampak kdo bi si mislil da bo kupil original barve ki so prazne?!?!

Mi lahko prosim nekdo razloži… kako zaboga je to mogoče?!???

Vem, da najbrž trgovina ni kriva (ali pač?) ampak hvala lepa… Je vseeno eno “naključje” preveč, da me za tist vogal ne zanese (zdaj pa res!) nikoli več!!

Od zdaj naprej si bom sam polnil barve, pa bo mir.

Aja PS: Zadevo bom nesel v reklamacijo. Vem da nimam šans, ampak če ne drugega bom vsaj požrl par minut in nekaj živcev.

ZAKAJ mi je tega treba?

Zakaj?…. zakaj…. 

In očitno premagljivi. Na mojo VELIKO žalost.

Ah ja, bomo pač očitno toliko bolj stiskali pesti za Italijo, in upali da Turčija in Španija čimprej izpadeta. No sej če navijamo za Italijo, španija itam mora izpast 

Nizozemska za prvaka!!!!!!

S-T-R-U-P-E-N napad!!!

Napovedujem, da bo zmagovalka EP08 Nizozemska.

Portugalci, pejte spat.

Ja, najprej niti nisem imel namena napisat to na blog, ampak…no, bom.

V zadnjih dneh me načenja zdravje. Nič resnega sicer (no, alpa tudi?) ampak je pa frdamano neprijetno. Srbi za popizdit. Peče.

Norice, bentiboga.

Ja, norice imam. Tako “srečo” sem imel, da me je virus vedno obšel. Do zdaj.

Zadnjič jih je ena izmed tamalih dveh privlekla za sabo iz vrteca. No, nekaj časa sem se izogibal, a ko jih je fasala še tadruga… nisem imel šans. Največja prasica je ravno to, da si kužen že 2 dni preden sploh dobiš prvo piko, tako da.. praktično ne veš da jih oseba ima, fašeš jih pa vseeno lahko.

In zdaj me že 3 dni konstantno boli glava, ponoči se vedno matram da zaspim oziroma imam zaradi vročine prave telovadne ure v postelji¹..Najhuje je pa da sem prvi dan zagledal eno piko…Drugi dan kake 7,8… danes sem se zbudil me je pa skoraj kap. Kamor pogledam same jebene pike!

Tolažim se vsaj s tem, da boljše zdaj, kot kasneje… (uau, tolažba ej!)

Aaaahhh…. Ja, lahko se smejete.

PS: Popravljen naslov!

1. Proti telovadbi v postelji zaradi pravih razlogov sicer nimam nič… [↩]

Tokrat vreme ni prizadelo le prebivalcev čez lužo, neugodni vetrovi in neurje sta kot kaže prizadela tudi prebivalce naše podalpske deležice.

Na kraj dogodka sem prišel prvi. Ni mi ostalo drugega kot da pokličem gasilce in policijo. Prispeli so šele čez nekaj časa… Očitno je slabo vreme praktično odtrgalo celotno hišo neke uboge družine katere zavoljo zasebnosti nebom imenoval.

Razdejanje.

Kraj kjer je hiša stala pred razdejanjem.

Vendar pa žrtev, kot vidite,  ni bilo. Mož je bil na službenem potovanju v afriki, njegova noseča žena pa je bila ravno na poti v trgovino (menda ji je zmankalo glist za v golaž).

Mlada družina sicer še ne ve, kaj bodo storili. “Zgradili bi si radi novo hišo, te namreč zaradi velikih poškodb ni mogoče niti sanirati. A zaradi vedno višjih cen gradebenega materiala in ostalih življenskih potrebščin je to vedno težje. Plus tega, kdo bo glede na slovenski patriotizem pod svojo streho sprejel afriško družino? Med gradnjo namreč nimamo kam!” je povedal nad slovensko državo vidno razočaran mož.

V kratkem bomo sicer odprli transakcijski račun, na katerega boste lahko nakazali prostovoljne prispevke. Upajmo, da še obstajajo dobri ljudje.

Hmmm…voda? Če je to res… šejki, fuck off! Ampak, itak dvomim da bo politika dopustila da se kaj takega sploh uveljavi… svet je še vedno preveč odvisen od nafte.

Ker sem včeraj nekje prebral, da naj bi bil Moto GP in Rossi¹ le eno samo hvalisanje, sem iz z vonjem po naftalinu prepojene skrinje mojih prastarih neobjavljenih člankov potegnil tale vedež. Najbrž sem ga napisal že več kot leto dni nazaj, a nikoli nisem imel dovolj navdiha/časa/volje da bi ga dokončal in objavil. No, ga bom pa zdaj!

VALENTINO ROSSI

Na sliki: Valentino rossi, 2007

Valentino Rossi je bil rojen mrzlega 16 februarja 1979 leta gospodovega, v Urbinu, Italija. Valentino je verjetno najbolj znano ime v motociklističnem športu po Giacomo Agostiniju in Micku Doohanu. Znan je predvsem po sedmih osvojenih naslovih svetovnega prvaka v razredu MotoGP. Leta 2006 in 2007 je za las izgubil osmi naslov - s tem bi se še enkrat zapisal v zgodovino kot edini, ki bi dohitel legendarnega Giacoma Agostinija ki ima 8 naslovov. Letos se mu sreča spet nasmiha, saj je trenutno prvi v skupnem seštevku grand prixa.

Njegov talent in navdušenje nad motorji je njegov oče Grazziano Rossi - sicer tudi sam dirkač - opazil že v zgodnjem otroštvu. Toda mamo Stefanio je kot vsako dobro mamo skrbelo za svojega edinega sina, zato je Graziana pregovorila da so motorji prenevarni zanj. Oče mu je tako namesto motorja kupil gokart, kjer se mali Valentino prvič okusi z vonjem bencinskih hlapov.

Prav dolgo ni bilo treba čakati da je dosegel prvo zmago…in še nekaj ostalih…kot za šalo. Graziano mu je zato kupil še močnejši gokart, poskušal s poneverbo dokumentov da bi njegov sin lahko uradno dirkal s tako močnim strojčkom (takrat je bil namreč še premlad), a ni uspel. Po 90′ letu ko je osvojil naslov regijskega gokart prvaka, se je družina Rossi odločila, da sinu omogočijo dirkanje tudi v konkurenci minimoto, kjer je kasneje prav tako osvajal lovorike. Gokartom se  medtem ni popolnoma odpovedal - nadaljeval je z dirkanjem tako v razredu minimoto kot v konkurenci gokartov.
Tako Graziano kot Valentino sta se po osvojenem 5 mestu na državnem prvenstvu gokartov počasi začela resneje spogledovati z vstopom v najmočnejši razred, in z dirkami evropskega pomena… in hvalabogu da nista, saj bi to Valentina najbrž popeljalo v svet formule 1.

Na sliki: Valentino Rossi, 2007

Vendar pa se zaradi velikih stroškov Valentinova družina odpove gokartom in se tako s polno močjo posveti le minimotu, kjer dirka leta  med leti 92 in 93. Male motocikle je kmalu prerastel in zanj niso bili več dovolj resen izziv. Leta 93 tako dobi svoj prvi pravi motor - 125 kubično Cagivo Mito. Naslednje leto je Rossi že pridobil hitrejšo in zmogljivejšo tovarniško Cagivo in tako zmagal v italijanskem državnem prvenstvu. Od tu naprej je šlo samo še navzgor…

Leta 1994 je svojo Cagivo zamenjal za Aprilio RS125, in tako je z novim motorjem do 1996 dirkal le v italijanskem prvenstvu. Leta 1996 prvič nastopi na dirki za svetovni pokal², kjer pretiranih uspehov prvo sezono ni požel. Večkrat je padel, dokončal ni kar petih dirk, a se mu je fortuna enkrat vendarle nasmehnila - svojo prvo zmago je osvojil na dirki v Brnu, na Češkem. Sezono je končal na skupno devetem mestu. Če je bila prva sezona zanj neuspešna, je leto kasneje prišlo do popolne Rossi-dominacije. V sezoni 97′ je “Il Dottore” zmagal kar na 11 od skupno 15 dirk. Tako prvič osvoji naslov svetovnega prvaka v najšibkejšem razredu.

Na sliki: Valentino Rossi, 1996

Leto kasneje se odloči za prehod v močnejši razred - 250ccm, kjer prvo sezono zopet ni blestel - zaradi pritiska medijev, apriline ekipe ki je zahtevala zmage in nenazadnje vseh ljudi okrog sebe. Sezono vseeno konča na drugem mestu, za moštevnim kolegom Lorisom Capirossijem. Naslednje leto (1999) se po letu suše zopet okiti z naslovom najboljšega, tokrat v razredu 250ccm.

Na sliki: Valentino Rossi, 1998

Leta 2000 je bilo zanj prelomno. Prvič je pod seboj začutil brutalno moč najmočnejšega motocikla v tekmovanju. Zaradi odličnih predstav v četrtliterskem razredu mu je namreč Jeremy Burgess ponudil mesto v Hondini ekipi - v razredu 500ccm. Vedel je namreč da nova Honda NSR500 z Rossijem “za belanco” ne more prinesti nič drugega kot uspeh. Njegov osebni “trener” je postal Mick Doohan, ki se je leto poprej poslovil od aktivnega dirkanja.

“The first time you try the 500 it’s like…ahhhh, fuck!!!” Valentino Rossi, 2000

Tako kot v 125 in 250 kubičnih razredih, prvo sezono ni bil najbolj uspešen in mu je bolj služila kot nekakšno ogrevanje pred popolno prevlado v naslednji. Trajalo je kar 9 dirk, da je prvič zmagal in sezono končal na drugem mestu, za Kennyjem Robertsom mlajšim, in pred svojim največjim rivalom Maxom Biaggijem.

Naslednje leto, v sezoni 2001 je prvič osvojil naslov najboljšega v “kraljevskem” razredu 500ccm. Tega leta so se vodilni možje motošporta tudi odločili, da je čas da malce prevetrijo monotonost dirkanja. Razred 500 ccm se je poslovil, in uvede se novo tekmovanje - Moto GP (Grand Prix).

Na sliki: Valentino Rossi, 2004

Vsi dirkači so se od začetka soočali z težavami, predvsem privajanje na nov motor in nove zmogljivosti. Valentino se očitno ni dal zmesti in spet suvereno osvojil naslov prvaka. V letu 2003 se je zgodba več ali manj ponavljala, je pa v tej sezoni na Philip Islandu v Avstraliji dosegel svojo najbrž najbolj odmevno zmago (poleg tiste super-napete dirke z Gibernauom iz Jereza). Zaradi prehitevanja med dvignjeno rumeno zastavico po padcu Ducatijevega dirkača Baylissa, mu je bila dodeljena 10 sekundna kazen³. Rossi se ni dal, in močno pritisnil na plin - tako je zmagal in svojega najbližjega za sabo pustil za več kot 15 sekund - kar je bilo več kot dovolj za izničenje kazni in zmago!

Na sliki: Valentino Rossi, 2007

Leta 2005 podpiše pogodbo z Yamaho, vredno 12 miljonov ameriških dolarjev. Zdelo se je da je praktično neustavljiv. Z 367 skupnimi točkami in neverjetno prednostjo 147 pred drugim v skupnem seštevku, Marcom Melandrijem je osvojil svoj sedmi, in peti zaporedni naslov svetovnega prvaka!

Potem pa je prišel padec. Naslednji dve sezoni se nikakor ni uspel obdržati pri vrhu, in tako sta mu naslova prvaka in teoretični svetovni rekord (po številu naslovov) spolzela iz rok. Letos je očitno zopet v pravi formi, in trenutno vodi v skupnem seštevku.
Go Vale, go!

RIVALSTVA

Čeprav se zdi da je bil enostavno predober, da bi mu kdorkoli lahko sploh konkuriral je v motociklistični karavani kar nekajkrat zavrelo, kuhale so se hude zamere, obtožbe so letele vsepovprek in enkrat je prišlo celo do fizičnih obračunavanj!

Njegov prvi pravi rival je bil Max Biaggi in čeprav do leta 2000 sploh nista nikoli skupaj dirkala, se je napetost med njima začela ustvarjati že v sredini 90 let. Valentino se je vedno imel za boljšega od “Rimljana”⁴, njemu pa je to seveda šlo v nos in trdil ravno nasprotno - da je Rossi precej slabši, in da so ga sama usta. Prišlo je leto 200 ko Rossi vstopi v najmočnejši razred in že v prvi sezoni dirkanja je bil Vale boljši. Batmax (še en od njegovih vzdevkov) je postajal vedno bolj nevoščljiv, svoje so opravili tudi zlobni medijski jeziki, ki so še napihovali spor med tekmecema. Največji incident se je tako zgodil leta 2001 na dirki v Suzuki, kjer naj bi ga Max med poskusom prehitevanjapri hitrosti nad 220km/h odrinil z roko, kar je povzročilo skorajšnji padec Rossija. Doktor ga je vseeno uspel prehiteti (na koncu je tudi zmagal), in mu takoj po tem med blagim desnim ovinkom celo uspel pokazati ne ravno prijateljsko naravnano gesto - sredinca. Po tekmi je prišlo celo do prerivanja, in varnostniki so jih morali na silo ločiti.

Po tem naj bi se predvsem na strani Maxovih privržencev pojavljale teorije da naj bi bilo prehitevanje Valentina na tistem delu zelo nevarno, in Maxu ni ostalo drugega kot da stori kar je, in se tako reši, Rossijevo gesto z sredincem pa so označili za skrajno neprimerno dejanje. Rossiju se je zdela to huda krivica in ga je menda goloboko prizadela.

Tihi dogovor med ekipama obeh dirkačev je bil da se na incident pozabi in se nadalnje v medijih o tem ne govori več. Rossi se je tega dogovora držal, medtem ko se Max očitno ni, in svojega tekmeca oblatil kjer je le mogel. Vendar so se počasi čustva ohlajala in tako sta si nekoliko pozneje rivala na Hondini tiskovki tudi uradno podala roke, in zaključila dolgo trajajoč spor med njima. Od leta 2007 Biaggi tekmuje v Superbike World Championship.

V naslednjih treh sezonah (to so 2003/2004/2005) je grožnja št. 1 zanj slišala na ime Sete Gibernau. Dolgolasi španec je Doktorju povzročil obilo sivih las, ko mu je tri sezone praktično dihal za ovratnik. Nekdaj prijatelja - tako na dirkališču kot v zasebnem življenju (Gibernau se je večkrat udeležil zabav pri Rossiju) - sta postala največja sovražnika. Po incidentu v Qatarju, kjer je bil Rossi s strani Setejeve ekipe obtožen čiščenja štartnega mesta (in je zaradi tega moral štartati z zadnjega položaja) nista več govorila. Seteja so obtožili da je prav on dal pobudo za pritožbo, kar je zanikal. Menda si je takrat italijan obljubil, da španca nikoli več noče videti na najvišji stopnički, in ga tja tudi ne bo spustil. Kar se je zanimivo, tudi zgodilo. Mediji so za to takoj našli ime - “prekletstvo iz Qatarja”.

Drugi znan spor je bil na dirki v Jerezu, Setejevem domačem terenu kjer sta se udarila za zmago. V zadnjem krogu sta prehitevala en drugega, v zadnjem ovinku pred ciljno ravnino pa je med prehitevanjem italijana prišlo med njima do stika, kar je skoraj povzročilo padec Gibernaua. Rossi je tako zmagal, Gibernau pa kljub temu da je moral zapeljati s steze, končal na drugem mestu. Rossi se je kasneje opravičil ter Gibernau ponudil roko sprave, katero je ta sprejel.. s kislim nasmehom. “Žal mi je, in razumem da je jezen…jaz bi bil tudi. A to so pač dirke..” je dejal Rossi.

Dogodka niso več pogrevali, čeprav je bilo marsikdaj pozneje še čutiti zamere. Gibernau je leta 2006 zaradi padca poškodal že tako nezdravo desno ramo in bil tako prisiljen opustiti aktivno dirkanje.

Omenimo še 2 preostala tekmeca, katerima pa je uspelo italijana celo premagati. V sezoni 2006 je bil to američan Nicky Hayden na Hondi, lani pa avstralec Casey Stoner z Ducatijem. Odmevnejših trenj med njimi pa nikoli ni bilo.

Na sliki: Rossi čestita Haydnu. 2006

VZDEVKI

Kljub temu da je najbolj znan pod vzdevkom “The Doctor” oziroma v italijanščini “Il Dottore” ni edini, ki ga je med 12 leti odkar tekmuje pridobil.

Nekaj časa je bil znan pod vzdevkom “Rossifumi” - kasneje je to razložil kot poklon preminulemu dirkaču in njegovemu prijatelju Noricku Abeju (Norifumi), ki je umrl v prometni nesreči.

Nekje okoli 1998,1999 v času dirkanja v razredu 250ccm se ga je oprijel vzdevek “Valentinik”. Menda po italjanski verziji nesutrašnega Racmana Jake (Paperinik).

Potem je tu še najbolj enostaven vzdevek - “#46″. Danes verjetno številka znana vsakemu.  To je bila številka katero je imel/nosil že njegov oče, in z njo prav tako osvajal zmage. Navadno je svetovni prvak lanske sezone upravičen do številke #1, a jo je Rossi šele kot drugi dirkač novejše dobe zavrnil. Odkar tekmuje, torej vseh 12 let, ima na motorju isto številko - 46.

(Ja, mogu sm :D)

ZANIMIVOSTI

Je dokaj vraževeren in “na sebi nosi veliko simbolike”. Na čeladi ima narisano sonce in luno - pravi da to ponazarja njegovi različni osebnosti. Prav tako ima na čeladi kratice “WLF” kar v italjanščini pomeni “Viva la Figa” (prevod mislim da ni potreben). Zaradi groženj s sankcijami iz strani FIM je bil primoran spremeniti napis iz “VFL” v “WFL”.  W naj bi tako ponazarjal dva Vja v besedi ViVa. Simbolika je ostala, kazni pa ni bilo. Prav tako vsako leto sodeluje pri dizajnu svojega kombinezona in motorja, ter pazi da je vanj vključena “njegova” barva - fluorescenčno rumena.

Preden se usede na motor, se približno 2 metra od njega ustavi, in se skloni tako da se dotakne škornjev. Ko pride do motorja, počepne in se prime za zatič med škornji in kombinezonom na desni nogi, glavo pa ima sklonjeno. Ne ve se če moli, ali pa se le koncentrira. Kakorkoli že, to naredi vedno in povsod pred vsako dirko, kvalifikacijami ali treningom. Sam je povedal tudi da vedno najprej obuje isti škorenj, natakne isto rokavico in se vedno enako usede na motor. Vsak noč pred dirko odide v garažo, in lep čas preživi ob motorju. Preverja namreč pravilno razporeditev sponzorskih nalepk na motorju (očitno še ena izmed njegovih vraž).

POVEZAVE

Uradni Fan club - v italijanščini

Dirkačev profil -Yamaha

Dirkačev profil - MotoGP

SLIKE IN VIDEO

1. Kdor še ne ve,.. ne se hecat z mano glede njega! [↩]
2. World Championship, kot se je takrat imenovalo. [↩]
3. 10 sekund pri MotoGpju pomeni….o-g-r-o-m-n-o! [↩]
4. Kot je bil Biaggijev vzdevek [↩]