Blazzev kotiček odklopa.

Danes sem se odloču, da se izselim. Za začetek grem poskusit z Erasmus izmenjavo. Jaz v tej državi nočem več živet.

Je bit študent. Sploh priden študent.. okrivam čisto nov svet. Te kolokviji me bojo u grob spravl.

PS: Nov avto mam.

Na žalost. Ukrent bo pa treba neki. Volitve? Bomo vidl, je reku ta slep… Srčno upam sicer, ampak.. tut če dobimo briljantno vlado (ubistvu je briljantna vlada trenutno skoraj nuja), bomo rabl par let da se skopljemo iz tega govna v katerem smo trenutno. Ahh ja. Jutri bo spet lepo vreme menda.

Spet me je prijela tekstopisna lenoba. Ti šment Najbrž zato ker sem tako priden v šoli, da mi potem energije zmanka za kaj drugega, heh. Ne ne, sej ne, mi gre čist lepo vse zaenkrat.

Glede faksa sem praktično doživel nekaj česar sem mislil da ne bom nikoli oz to pač ni možno. Dejansko sem na predavanjih užival in poslušal, zdelo se mi je zanimivo. Neverjetno res. Kaj vsega človek ne doživi. Nasploh se na faksu (zaenkrat, trkam) zelo dobro počutim. Hodim na vsa predavanja, vaje, velo domače naloge delam, včeraj sem se… šel v knjižnico učit mehaniko. Da ni morda kaj narobe z mano, sem razmišljal ko sem hodil proti knjižnici. Jezi me edino, ker mam na dan dokaj malo obveznosti, in bi bilo super, da bi si lahko urnik skombiniral tako da bi v LJ lahko prišel šele v torek, alpa šel domov že v četrtek…karkoli pač, da mi nebi bilo treba bit tu od nedelje do petka.

Sej je fajn tu, a me (še nekaj kar si nikoli nisem mislil) daje domotožje. Ja, ste prav prebrali. No, ampak sej ni samo zaradi domotožja..veliko stvari bi lahko pač postoril doma, medtem ko pač trenutno stagnirajo.. in mi gre to na živce. Recimo s psičko se doma pripravljava za BBH in IPO izpit, pa sva dozdej hodila na vsakodnevne treninge, tut po dvakrat na dan, zdej med tednom..stagnirava. Med vikendom mam pa itak tok dela da nardim use kar sem si zadal za tista kratka dva dni, da mi ponavadi u petek niti ne znese da bi sploh šla, tako da mi ostane le sobota in nedelja. Sama sreča, da je Cili res brihtna, in nama dobro šiba hehe. Pričakujem, da bova nardila oboje brez problemov.

In other news – naredu sm izpit za motor. Wohoo, končno!! Kategorija A neomejeno – check!  Zdej morm kupit sam še motor in imet srečo pri vožnji, da me kdo ne zmaže po tleh. Ker jaz vem da bom pazu, tko da problem so drugi. Pa tut avto kupujem no, eno kripo do max 500e, če kdo pozna koga. Kašn punto, clio pride v poštev. Eksotike nočem, been there, done that, never again.

Rabim stvari za oblečt. Nč nimam, kot capin hodm po svetu. Od čevljev, štumfov, hlač, majic in jop… gate glih mam no, pa bundo mam tut. Juhuu! Ampak itak ni nč pametnga za oblečt za dobit. Nevem, a so navadne kavbojke nehal delat al kaj? Ne rabm 100 enih žepov, zadrg in nevem česa še use, rabm navadne hlače, s štirimi globokimi žepi. Ampak…sej jih ni za dobit! Če pa že, so pa itak 100e +, kar pa trenutno nimam… ker plače še kar ni in ni, kljub temu da.. No, nebom o tem. Če ma kdo preveč denarja naj me kontaktira, mu pošljem TRR..jaz bi rabu par deset jurjev če bi hotu kupt use kar rabm, jebentiš. Tako da zbiram prostovoljne prispevke.

PS: Reeeeeesss me srbii…

Peace out! Chill!

Preden sem odsel v naglici, nisem utegnil niti napisati “poslovilne” objave, tako da bom malo pokompenziral in zelo na kratko zadevo opisal zdaj.. Trenutno se nahajam v Maroku, natancneje v Fesu…v enem hostlu, ki celo ima wireless internet! Vodi ga pa receptorka, ki je Slovenka! Prijetno presenecenje, res. Funky Fes hostel se imenuje, en najcenejsih v Fesu in res lepo urejen.
Trenutno se odpravljam na ogled medine (staro mestno jedro), potem pa na vlak za Mekness. Prvi vtisi o Maroku so da je lep, ceprav se stvari najbrz zacnejo hitro ponavljati, a z drago spretno krmariva ned mesti tako da se vedno kaj novega najde. Ce ze spretno krmariva, pa sicer ne pomeni vedno da sva spretna na vseh podrocjih. Kar se denarja tice, sva najslabsa turista dalec naokoli. Nihce od naju ne zna reci ne, in vedno nekako misliva, da tale pa ze ni baraba in da nama dejansko hoce dobro in bla bla.. Dejstvo pa je da so tile tipi ki imajo opravka s turisti,tudi uradni vodici in soferji avtobusov npr navadni cigani in nic drugega. To, da nihce od naju ni prevec dober v barantanju pa tudi ne pomaga, da denar od naju ne leti kot listje z dreves jeseni. Res, vse skupaj mi je ze smesno prej kot zalostno. Ker tipkam na telefonu (spodaj je sicer iMac!!! a je trenutno zaseden), trenutno ne morem nalepit nobenega slikovnega materiala, obljubim pa da ga bom takoj ko.pridem domov. Lp torej

Ostal mi je še en izpit, ki ga pišem v ponedeljek..ampak dvomim, da bo šest. Sicer se učim kolikor se le lahko, toda to ni tako zelo veliko, kot se mogoče sliši. Po zadnjih (zame) super duper ultra odlično odpisanih izpitih se mi zdi, da sem malo zaspal. Dobil sem občutek, da sem prijel Jezusa za jajca, in da mi nihče nič ne more. No v resnici ni tako, in najbrž mi do živega pride profesor Prebil. Čeprav bi bilo res dobro in lepo, če bi še enkrat lahko zavpil +6! Potem bi bil šele resnično zadovoljen sam s sabo. Uglavnem, trudim se, ampak najbrž ne bo dovolj.

Kako pa naj se človek uči, ko mi misli bežijo sem in tja… Rad bi bil že fertik s tem psihičnim pritiskom ki se (si ga izvajam?) že od februarja izvaja nad mano, da končno dam možgane na off, doma imam še ogromno dela (predvsem sitnih obveznosti, ki jih moram nujno opraviti,in ki ti vzamejo ogromno časa opazi pa se jih le če dobro pogledaš) preden oktobra odplužim nazaj proti Ljubljani (držimo pesti ob letošnjih pogojih no..), in predvsem…DOPUST z najdražjo. Ja, končno…Praktično čutim pripeko sonca in vonj po slanem (in smrad ulic tudi?) v Maroku. Danes rezervirava karte! Pa še izkazalo se je, da štirje moji prijatelji (in ena sestrična ) gredo ob istem terminu dol, tako da se bomo najbrž kaj srečali, in kakšen dan užili skupaj. Super!

Pravzaprav sem se malce zmotil ko sem rekel da bom 5. septembra že fertik. Sedmega me čaka še izpit za A kategorijo. Najbrž mi ni treba posebej omenjat, da bom ravno tam pustil kako leto življenja, živčen kot bom..Nevem zakaj ampak te tipi iz tiste komisije mi vedno vlijejo strah v kosti.

Plus vsega tega, moram biti še inštruktor. Z našim Luksom sva se odločila, da končno prekineva sramoto in narediva izpite. IPO 1 in BBH je zaenkrat najin cilj, potem bomo pa videli če bo še kaj več. Imam občutek, da je pes dejansko bolj zagret kot jaz.

Jebela cesta, sami izpit, preizkusi…celo življenje. A nebi blo lažje, če jih nebi bilo?

PS: Priporočam v branje -> Jakec pripoveduje! On bo tut naredu kar nekaj izpitov na Švedskem…

Komadič dneva:

Čas za sproščanje..čeprav sem praktično (popolnoma) sproščen že od petka, odkar sem naredu izpit. Jap, 3 od treh, v prvo. In da še omenim kakšen piflarček sem postal – en izpit sm celo pisal najbolš od vseh, hah. Zdej mi ostane le še učenje za zadnjega, ki ga mam 5tga septembra.
Ampak brez tistega sitnega in nadležnega pritiska, nujno morš nardit, nujno morš nardit, nujno morš nardit… juhu! Tut pridn ni slabo bit. Še faks me naenkrat spet celo zanima za spremembo
Mimogrede, sobo sem (spet) pravkar pospravil (to pri meni pomeni, da se zares nameravam začet učit najkasneje jutri).
Aja lažem… izpit mam še sedmega septembra…Za motor namreč. Ja, končno mi je uspel se prijavit. Fingers crossed, da mi uspe v prvo. Glede na statistiko, bi se mi skoraj moral posrečit, hehe.

In…končno sem uredil blog, s kategorijami in povezavami, zamenjal avatar in podobne time-eating zadevice. Po dveh letih neobjavljanja vidiš, da nisi edini ki je obupal (vmes), pa morš mal prevetrit povezave. Pa par slikc menat, da te ljudje še spoznajo…pa predvsem uredit o avtorju. Ker zdaj se dojemam čisto drugače. Heh..Kakorkoli, ostane mi le še header bloga, ampak to si morm pa mal več cajta uzet.. Sej se nikamor ne mudi.

Včeraj je bil zanimiv dan. Praktično cel dan sem prživel po kakih rovtah, ali z vožnjo med njimi…Dolga zgodba.
Da ne govorim o mojih včerajšnjih sanjah.. najbrž preveč gledam The Big Bang Theory. Super serija, mimogrede.

PS: Začel sem twitat! Nič čudnega, da je twitter tako popularen, če je pa tolk lažje od bloganja.
PPS: Je mogoče že bil kdo v Maroku? Kakšen nasvet?  Planiram backpacking trip do tja, zdej septembra…

Komadič dneva:

Za pisanje tega zapisa sem dobil idejo kakšen teden, dva nazaj. Finta je…

Vedno, ampak res vedno, ko sem v kakšnem kafiču,in naročim pijačo, se k moji mizi od nikoder vzame en kup golazni, ki me živcira in nervira dokler ne grem. Letošnji hit poletja so ose. Jebemti pa ose ej.

Po ugotovitvi oziroma spoznanju te moje teorije (nekakšen murphyjev zakon o insektih) sem na zadnjih štirih (jap, štejem) okrepčilih namensko opazoval najprej mojo, in nato ostale mize. V trenutku, ko mi je natakarica na mizo prinesla kavo, đus, karkoli, sem gratis zraven kasiral, dve, in trikrat po tri ose.¹ Niti enkrat samo eno. Očitno morajo prasice s seboj pripeljat še prijateljico ali dve…da so lahko maksimalno nadležne, ena očitno ne zmore sama. Jaz jih pa že po defaultu ne prenesem, potem pa še brenči okol tebe in se ti zaganja direkt v faco, češ “na, tle maš!”.

Ampak ok, ni panike. “Pač imam ose pri mizi”, si rečem, “gotov jih leta okol ostalih še miljon.” No ampak keč je v tem…da jih ne. Od vseh miz, sam pri naši! In ne, nisem jih samo spregledal pri ostalih mizah, ker sem kar dolgo in temeljito opazoval…če ne drugače, bi jih odkril po (najbrž) intenzivnem kriljenju z rokami ostalih gostov, pa ni v eni uri niti en pomahal niti enkrat.

Ampak men se pa bog ne daj nehat direkt v čebulo zabijat!

Fenomen št 3: Jih pomlatiš in pobiješ, a ne pride u dveh minutah mim glanc nova eskadrilja z isto nalogo kot prva! Ma nimaš miru pa da se jeb**.

Nevem, a je to sam moje prekletstvo, al se drugje dogaja še komu, pa le jaz žvim na nesrečnem kraju?

1. Ok, danes, petič, ni bilo začuda nobene od nikjer! Ampak ubistvu to ne šteje, ker jih pri NOBENI mizi ni blo… [↩]

Zgodilo se je neverjetno. Spet me je zagrablo, da nekaj napišem!
Najbrž bo temu botrovalo tudi izogibanje učenju (sobo sem že pospravu u nulo, in to 4x, takisto hodnik), ampak dejansko sem že dolgo razmišljal da bi se spet s čim zamotil.

Od moje zadnje objave je minilo sušnih 22 mesecev. Kaj se je v tem času vse zgodilo? Veliko in nič.

Predvsem sem se umiril, in nisem več (tako zelo) otročji. Irena, žal bom tvoj genialen opis “Fant ki mu hormoni meglijo razum” iz podnaslova bloga umaknil. Zdaj dejansko kakšno stvar preden izjavim, premislim kako bo izpadla.

Še vedno pa sem rad dobre volje, le tiste neumne zajebancije ne bo več. Dejansko nisem razumel, da niso vsi zakapirali, da vseh stvari ki sem jih nakladal tukaj ne smejo vzeti resno, da jaz pač ne mislim tako. Potem sem pa kdaj mel probleme. Incident s tisto medicinsko sestro recimo.
Še dans me je sram, če pomislim kaj si je revica mogla mislit, hah. Oprosti sestra Petra! Aja, pa žal – še vedno mam ledvične kamne.

Sicer pa sem še vedno (srečno) vezan, še vedno sem na FS, še vedno sem prvi letnik, haha. Neverjetno, kako hitro mineta dve leti, ko se imaš (ful) lepo…¹
Ampak vem da sem si za neuspeh kriv sam, 70% krivde ima namreč moja avtentična, kot solza čista lenoba. Ostale 30 se porazdeli med razne debile na faksu in nesrečo. Ampak sem odločen, da če tiste 70% preusmerim v znanje, pa mi tut tisti debili in smola ne more škodovat. Zaenkrat deluje, lenobo sem vsaj deloma pregnal in uspehi so tu.

Trudim se misliti pozitivno, se ne sekirati preveč. Ne prepiram se več. Dejansko “life gets better when u dont give a fuck” velja 100%. Še vedno si upam stvari. Pa mal tut plezam, sem in tja. Super šport. Pa čisto pravi tatu sem si dal na roko. In še pomen ima. Uau, koja mrga!

Še vedno imam iste prijatelje. Škoda edino, da se z nekaterimi tako malo vidimo.
Mimogrede, Matejaaaa, LP na Dansko!! Lena, hvala za kartico!!

Ugotovil sem tudi, da imam do psov in do ukvarjanja z njimi dosti več veselja kot sem mislil. Hvalabogu, da sem prišel do tega spoznanja, in klofuta samemu sebi, da tako pozno. Veliiika klofuta. Zato pričakujte sem in tja tudi kakšno sliko ali objavo o tej super živali.
PS, mal reklame očetu: Psarna Golobova.

Še vedno se trudim držati načel, (za katera mislim da so pravilna in moralna), še vedno sem pošten, še bolj kot včasih mi grejo na živce ljudje ki so samovšečni in “pametni”, še vedno upoštevam druga mnenja in pozitivno kritiko, še vedno ločujem odpadke in recikliram še vedno živim v svoji sobi v naši hiši.

Še vedno mam 3 sestre in dva starša ter babico, povečalo se je število nečakov. Zdaj stoji pri 7. Še vedno sem si tolk podoben da bi me na cesti, če me 22 mesecev nebi videli prepoznali. Še vedno imam rad motorje, avta nimam več, ker je biu ena kišta neuporabna zakleta neumna. Lasje mi še rastejo, frizure redno menjavam, gate tudi. Jem nemastno hrano, in veliko zelenjave. Številko nog imam še vedno 42, in še vedno mi smrdijo.

Še  vedno…haha, pišem blog!
Še vedno rad nakladam in še vedno me berete. Upam

1. Ker zadnji dve leti, sta bili najboljši leti v mojem življenju…to vidim šele zdaj. [↩]

Boljše da ne veste..kakšno bo.